Non so in qual modo, ma i miei scolarini erano venuti a sapere che quel giorno era il mio compleanno. Me li vidi arrivare alla scuola col vestito delle feste e con un regalino tra le mani.
Chi mi portava una penna elegante, chi un libriccino da messa, chi un astuccio da lavoro, chi un bel mazzo di fiori freschi. Io fui consolata e attristata da quella vista: consolata perchè qualunque segno di gratitudine o d'affetto che mi venisse da quei buoni figliuoli mi toccava il cuore e mi faceva parer leggiero ogni sacrifizio: attristata, poichè pensavo che i denari occorsi in quelle compre, potevano venir destinati a più nobile uso. A ogni modo, accolsi serenamente quelle care dimostrazioni d'amore.
Un bambino solo, il più povero, non mi offrì nulla: ma dal suo contegno imbarazzato e dal suo visetto malinconico argomentai quanto dovesse soffrire. Lo chiamai e quando l'ebbi vicino me lo strinsi ripetutamente fra le braccia, baciandolo. Incoraggiato da quelle carezze, il poverino mi pose tra le mani un involtino e fuggì vergognoso.
Sorpresa e incuriosita, lo aprii senza che nessuno potesse accorgersene. Vi erano.... indovinate!.. Tre pallottoline di zucchero!
Lo richiamai subito da me.
--Lo sapevi che mi piacesse lo zucchero? gli chiesi sorridendo.
--Me lo sono figurato! Mi piace tanto a me!
--E tu, ripresi commossa, l'hai certo chiesto alla mamma e....
--No signora! replicò prontamente, non ho chiesto nulla a nessuno; glie l'ho serbato proprio io, di mio....
--Ma pure....
--La nonna, quando mi dà il caffè e latte, mi mette sempre nella chicchera due o tre pallottoline di zucchero per indolcirlo. Io ho levato lo zucchero....
--E il caffè e latte?... chiesi con la gola serrata.
--L'ho preso amaro!
Mario, piccolo Mario, dove sei tu? Forse il fumo delle officine avrà annerito il tuo viso d'angelo, forse a quest'ora lavorerai i campi dove biondeggia la messe e si matura, al sole, la vite, forse ti accoglieranno le navi avventurose dove il lavoro è sì duro, la speranza sì fallace....
Ma chiunque tu sii, operaio, agricoltore o uomo di mare, il tuo posto è fra i nobili cuori, per quali l'amore è sacrifizio, l'abnegazione, dovere.
Mario, piccolo Mario, se tu per un momento potessi entrare nella mia stanzetta da studio, vedresti molte carte, molti libri, molti ninnoli; e vedresti anche, custoditi in una piccola campana di vetro, tre pezzetti di zucchero, un nome, una data! | Ne vem, na kakšen način so moji šolarčki izvedeli za moj rojstni dan. V šolo so prišli praznično oblečeni in z darili v rokah. Eden mi je prinesel lepo pero, drugi mašno knjižico, tretji pušico, četrti lep šopek svežih rož. Pogled na vse to me je vzradostil in užalostil obenem. Vzradostil, ker me je vsako znamenje hvaležnosti in ljubezni teh dobrih otrok do srca ganilo, tako da se mi je vsaka žrtev zazdela čisto lahka. Užalostil, ker sem si mislila, da bi denar za te nakupe lahko uporabili za kaj pomembnejšega. Kakor koli že, vedro sem sprejela te ljube izraze naklonjenosti. En sam otrok, najrevnejši izmed vseh, mi ni podaril ničesar. A njegova zadrega in njegov otožni obrazek sta mi govorila o tem, kako je zaradi tega trpel. Poklicala sem ga k sebi in ko je prišel, sem ga večkrat stisnila v objem in poljubila. Opogumljen od teh nežnosti mi je ubogi otrok dal v roke majhen zavojček in sramežljivo stekel proč. Presenečena in radovedna sem ga odprla, ko me nihče ni mogel videti. V njem so bile ... uganite! ... tri kroglice sladkorja! Takoj sem ga spet poklicala k sebi. – Si vedel, da imam rada sladkor? sem ga vprašala z nasmehom. – Sem si mislil! Jaz ga imam tako rad! – In ti, sem nadaljevala ganjena, si gotovo vprašal mamo in … – Ne, gospa! je brž odgovoril, nič nisem vprašal. Vzel sem od svojega in ga shranil za vas … – Pa vendar … – Kadar mi babica pripravi kavo z mlekom, mi v skodelico vedno da dve ali tri kroglice sladkorja. Vzel sem jih proč … – In kava z mlekom? … sem vprašala z grlom, ki se mi je stiskalo od ganjenosti. – Popil sem jo grenko! Mario, moj mali Mario, kje si? Morda je tovarniški dim počrnil tvoj angelski obraz. Morda zdaj obdeluješ polja, kjer zori žetev in se v soncu sladi grozdje. Morda te bodo sprejele pustolovske ladje, kjer je delo še trše, upanje še bolj varljivo … A kar koli že si, delavec, kmet ali pomorščak, tvoje mesto je med plemenitimi srci, katerim ljubezen pomeni žrtev, odpoved in dolžnost. Mario, moj mali Mario, če bi lahko za trenutek stopil v mojo delovno sobo, bi videl veliko papirjev, veliko knjig in veliko okraskov; toda videl bi tudi, da pod majhnim steklenim zvonom hranim tri koščke sladkorja in ob njih ime in datum. |